About me

“Kantavtor Leon Matek ne sili v ospredje slovenske popularne godbe. Niti v osredje ne. Že skoraj tri desetletja ostaja na robu. Vendar to ne pomeni, da je neznan ali bognedaj nepomemben. Njegov čas pride, ko gre sredina čez rob. Ko ne veš, kam teče gmota glavnega toka in grabiš za robovi, da te ne odnese. Ko je treba robove potegniti skupaj in na ostro črto zlikati hlače nagega cesarja. Njegov čas je zdaj.

»Mislim, da je vloga umetnika, da ljudi ves čas zbuja in zbada, da ne zaspijo,« je izjavil v enem od intervjujev za Val 202. Njegovi glasbi pravijo »urbani folk šanson«. Je polna močnih etno elementov, od slovenskih ljudskih arhetipov do vzhodnjaških zvokov in ritmov. A narejena z izkušnjo in duhom rokerja. V svojem početju je blag, hudomušen in iskriv. Skladen, nevsiljiv in poskočen. Poetičen in preprost. Pristen. Neškodljiv. Razen za škodljivce. Takorekoč eko je. To je Leon Matek.

Svoj izraz je Leon, ki je tudi likovni in filmski ustvarjalec, sociolog ter socialni delavec, začel kovati že sredi osemdesetih v skupini Prepozno za krokodile. V devetdesetih je z Mirom Seškom razodetje svoje poetične in duhovite glasbe razširjal v zasedbi Juhej in Vuhmepiš. Ta je za sabo pustila tri albume: Spohane viže (1997), Med dvema ognjema (1999) in V rož’cah (2001). Na sredi svoje poti sta Juhej in Vuhmepiš nastopila tudi v Izštekanih na Valu 202. In potem ko sta se nagledala dovolj rožic, dovolila, da piš odnese vsakega v svojo smer. Leon je nadaljeval v duetu LeonZMinko s harmonikarico Minko Đonlić. Zadnje desetletje pa po prostranstvih akustične godbe jezdi sam. Albuma Zrno (2007) in Most (2011) je podpisal kot solist. Vendar to ne pomeni, da okoli njega ni pomagačev. Kar veliko se mu jih pridruži, če je priložnost prava…”

Jure Longyka

Začarana Močvara – Večer slovenskih kantautora: Tomaž Pengov, Leon Matek, Katarina Juvančič
(Močvara/ Zagreb/18.4.2013)
……na scenu je stupio Leon Matek, koji se u Močvari osjećao kao na Wembleyu, a figurom je podsjećao na Gorana Bregovića. Matek je kantautor s rockerskim pedigreom, što se najbolje vidi u njegovoj komunikaciji s publikom. Za razliku od većine kantautora koji gaje pomalo introspektivni i možda pretjerano samokritički stav na sceni, Matek je zračio samopouzdanjem, energijom i scenskom prisutnošću te je podario profesionalan nastup koji je demonstrirao njegovo gitarističko umijeće i raznorodnost izvedenih stilova.

Kombinirao je klasični kantautorski izričaj s gypsy swingom, a nije mu bila strana ni upotreba saza, koji je svirao kao gitaru, no u kombinaciji s pratećim čovjekom na basu (čiji je dojam varirao od iznimno lucidnog do prilično nametljivog sviranja) stvarao je zanimljiv zvuk koji je odgovarao Matekovim pjesmama. Za Mateka se vrijedi zapitati zašto nije poznatiji…

Zoran Tučkar

Leon Matek je nadvse zanimiva glasbena žverca. Endemitska podvrsta domačega kantavtorja / filmarja / ilustratorja / socialnega delavca / raziskovalca in opazovalca človeške nravi, ki že 25 let v ležernem tempu koncertiranja, izdajanja albumov, tkanja raznovrstnih glasbenih tovarištev in pravih rim odstira unikaten, enkrat bolj zenovski spet drugič bolj “meseni” pogled na “tuzemske” in “nadzemske” reči.

Katarina Juvančič

Moj življenjepis

Rodil sem se 15.2.1965 v Ljubljani. Po končani osnovni šoli in gimnaziji sem se vpisal na študij sociologije na FSPN (zdaj FDV) v Ljubljani, ki sem ga zaključil z diplomsko nalogo Misel ranega budizma pod mentorstvom profesorja dr. Staneta Južniča.

V gimnazijskih letih me je pritegnila filmska umetnost do te mere, da je bila ljubljanska Kinoteka precej let moj drugi dom. Tam sem tudi spoznal svojo prvo muzo Natašo Capuder. To je bilo še v času prejšnje države, ko smo imeli možnost vpogleda v enega največjih kinotečnih fondov v Evropi. Tedaj sem tudi začel snemati svoje prve kratke filme na »osmičko«, kmalu pa sta sledila še dva kratka igrana filma Dotik in Črvivo jabolko na 16 mm filmu v črnobeli tehniki. Oba sem zaupal v hrambo filmskemu entuziastu – arhivistu Borku Radeščku. Posnel sem tudi dva videospota za skupino Juhej in Vuhmepiš, in sicer za pesmi Vrani in Ljubezenska ter kratek ciklus televizijskih dokumentarcev z naslovom Portret iz ateljeja – osebnih portretov umetnikov rokodelcev. Kot asistent režije sem sodeloval na snemanju dveh slovenskih celovečernih filmov Cigankine oči Vincija Anžlovarja in Mokuš Andreja Mlakarja. V študentskih letih sem med drugim veliko statiral in na enem od statiranj sem napisal scenarij za kratki igrani film z naslovom Scenarij, ki ga je za svoj študijski film uporabila Siena Krušič.

Že od malih nog me spremlja ljubezen do glasbe in poezije. Na slovensko glasbeno prizorišče sem kot avtor in izvajalec stopil leta 1987 kot član skupine Prepozno za krokodile (1987-89), od 1995 do 2002 pa deloval v duetu in nato skupini Juhej in Vuhmepiš, ki sva jo ustanovila s soavtorjem Sešek Mirkom. Izdali smo tri albume: Spohane viže (1997), Med dvema ognjema (1999), V rož’cah (2001), nastopili na Festivalih Novi rock 1998, Trnfest 1998, prejeli nagrado Zlati petelin za najboljši slovenski folk in etno album leta 1999, nastopili v Izštekanih Jureta Longyke (1999), posneli koncert za slovensko nacionalno televizijo- Sobotna noč (1999)…

V devedesetih sem se intentivno ukvarjal s slikarstvom. Pritegnila me je tehnika slikanja z barvnimi tuši in rezultat je bil pet samostojnih likovnih razstav (Galerija B51, Kud France Prešeren, Altra (Ljubljana), MKC (Koper), Dol pri Starem trgu). Po letu 1996 sem naslikal več oljnih slik različnih formatov.

Leta 1999 sem se po sedmih letih skupnega življenja poročil s Polono Matek. Istega leta se nama je rodil sin Jakob Matek.

Oktobra 2000 sem sprejel življenski izziv dela z odvisniki od prepovedanih drog in devet let vodil program Korak v ljubljanskih Fužinah. S socialnim delom sem nadaljeval na področju pokazenske obravnave na CSD Ljubljana Moste Polje.

V začetku leta 2003 sem spoznal harmonikašico, bosanko Minko Đonlić, s katero sva tri leta nastopala kot duet LeonzMinko. Eden najinih prvih nastopov je bil nastop na festivalu Sanje, marca 2004 sva posnela demo album z mojimi avtorskimi pesmimi na Radiu Študent. Leta 2006 sem z Minko nastopil na Kantfestu, povabljena pa sva bila tudi na festival Paneuropean Cultural Corridors v Trstu.

Leto 2003 je pomenilo tudi začetek sodelovanja z Dušanom Moravcem, s katerim sva posnela dokumentarni film o kamniških boksarjih Stisnjeni v kotu. Dve leti kasneje sva posnela dokumentarni film Harmonikarji, film o šestih obrazih in z(godbah) harmonike. Oba filma sta bila predvajana na nacionalni televiziji, dobila izvrstne kritike in bila predvajana na številnih mednarodnih filmskih festivalih.

Ko je Minko »odneslo« na študij v daljni Petrograd, sem začel snovati nove pesmi za moj prvi samostojni album. V zasedbo sem povabil basista Marjana Gradišarja, ki me spremlja vse odtlej (spoznal sem ga že nekaj let pred tem, ko se je nam je skupini Juhej in Vuhmepiš pridružil pri snemanju zadnjega albuma V Rož’cah. K sodelovanju sem pritegnil še harmonikašico Majo Vujović in skupaj smo pripravili gradivo za snemanje v studiu pri snemalcu in producentu Borutu Činču konec leta 2006. Aprila 2007 je izšel moj prvi samostojni album Zrno.

Poleti sem na povabilo Janeza Viranta sprejel vlogo Orfeja v predstavi Izkrcanje Argonavtov v Emoni. Namesto grške lire so mi dali v roke saz baglamo, tradicionalno turško sedemstrunsko brenkalo, ki je postala moja ljubezen na prvi dotik…

Za snemanje in kasnejšo promocijo albuma Zrno sem sestavil skupino v kateri sta sprva sodeloval še tolkalec Blaž Celarec in spremljevalna vokalistka Višnja Fičor, kasneje po odhodu Maje Vujović, pa harmonikar Riki Zadravec in bobnar, Rikijev brat, Jože Zadravec ter Sergej Ranđelović-Ranđo, ki je na nekaj gigih vskočil namesto Jožeta. Med drugim smo nastopili na festivalih Teden mladih Kranj, Zmaj ‘ma mlade Postojna, Trnfest Ljubljana, Ptuj odprto mesto, Sanje Ljubljana…

Leto 2010 je bilo zame zelo težko, a tudi zelo plodovito. Najprej boleča ločitev od Polone po sedemnajstih letih skupnega življenja… Začel sem načrtovati in graditi svoj dom, ob tem pa še pisal nove pesmi in sestavil trio skupaj z Marjanom Gradišarjem in mladim harmonikarjem, takrat še srednješolcem, Jako Kastelicem. Ob nastopih tria gre iz tega leta omeniti še dva skupna giga, s takrat še kvartetom – Same babe, ki so me povabili na svoja koncerta kot gosta. Na prednovoletnem žuru 2010 sem se zagledal v oči nemke Michaele Marđonović in ostal z njo sedem let.

Na mojem albumu Most, ki je izšel leta 2011, so ob Marjanu in Jaki sodelovali še Sergej Ranđelović-Ranđo, slovaška violinistka Petra Onderufova in oboist Bogdan Kreščišin. Bend je doživel svoj krst istega leta na festivalu Trnfest. Oktobra sem bil s svojim sazom gost benda Crazed Farmers v Izštekanih.

Naslednji dve leti mojega življenja sem posvetil dokončanju svojega doma. Igral sem bolj poredko, sam, večinoma pa v duetu z Marjanom. Začel se je nabirati nov material in v pravem trenutku je v začetku leta 2014 prišlo povabilo Jureta Longyke za nastop v Izštekanih maja istega leta, ki sem ga izkoristil, da sem ponovno oživel bend iz leta 2011 in posnel videospot za Michaeli posvečeno pesem Ko te pogledam v oči.

1.2.2015 je Polona izgubila boj z rakom.

Naslednjih nekaj let sem večinoma nastopal v triu z basistom Marjanom Gradišarjem in violinistko Petro Onderufovo.

V začetku leta 2018 se je v studiu Sonolab začelo snemanje mojega novega albuma Srce imaš tako veliko. Pri snemanju so sodelovali basist Marjan Gradišar, bobnar Sergej Ranđelović, violinistka Petra Onderufova, harmonikar Jaka Kastelic, oboist Bogdan Kreščišin, klarinetist Uroš Razpotnik, trobentač Kristijan Jesih, pevec Miha Nemanič ter zbor v sestavi: Maja Peteh, Tanja Svetic, Žana Novaković, Anja Bregar in Tomaž Levstek. Album je snemal in zmiksal Sašo Kalan, glasbeni producent sem bil sam, master pa je naredil Martin Žvelc. Album je izšel v mesecu oktobru in sem ga promoviral na predstavitveni turneji po slovenskih radijskih postajah. V okviru promocijskih koncertov sem 7.2.2019 z bendom med drugim nastopil tudi v Cerkem na 24. mednarodnem festivalu Keltika v Gabrijelu ter 6.3.2019 na koncertu v ljubljanskem klubu Kino Šiška.

Moj zadnji koncert v Celici je bil napovedan tik pred razglasitvijo pla(n)demije in je odpadel. Ko so uvedli ukrepe, ki so žalili zdrav razum in ljudem nataknili nagobčnike, sem se odločil, da ne bom nastopal dokler ne bodo lahko ljudje prišli na koncert kot osebe s svojim obrazom in dostojanstvom. Kaj si mislim o dogodkih v letih 2020-2022 sem izlil v pesem Ko vidi ko ne vidi, mojo prvo v hrvaškem jeziku. Pesem sem posnel v miniaturnem hišnem studiu v svoji spalnici. Sledila je pesem Kaj ti ostane ko ljubezen gre ter 21.6.2022 končana Hudobna igra, priredba pesmi Wicked Game s konca 80-ih.