Discography

(Leon Matek)
Kdaj je umrla iskra v tvojih očeh,
si se vprašala dekle zakaj ostal je le
ta trpki nasmeh?

Zbujaš se v noč, ko nebo zardi greš spat,
za zastrtimi okni se slepec skrivaš v mrak.

Beli mesec ne pride ti več vasovat.

REFREN:
Svetle zvezde, luč galaksije,
pesem vetra tišine spusti v srce,
naj ljubezen znova vzklije
v tebi svet se umije, roža odpre.

Ne plešeš več in se več ne igraš,
od življenja izžeta, brez radosti,
tok te s sabo nosi in ničesar ni več kar lahko daš.

Delo v službi te že dolgo ne veseli,
hladno truplo vstajaš, kako dolgo še lahko vztrajaš?
…težko že gledaš ljudem v oči.

REFREN:
Svetle zvezde, luč galaksije
pesem vetra tišine spusti v srce,
naj ljubezen znova vzklije
v tebi svet se umije, roža odpre.

Mrtvi te strah, ki trosijo ga poročila,
da svet gre po zlu, da je kriza
in da bo prazna tvoja miza, če ne odvržeš svoja krila…
…kdaj se ti bo iskra v oči vrnila,
vzemi si krila nazaj dekle,
zakaj pred prividom bi se duša sklonila?

(Leon Matek)
Dežne kaplje izpirajo kiselkasti vonj,
steklenica vina je to noč bila moj dom,
mušica mrtva na njenem dnu leži,
samote njene jo odrešil je privid

Na hladnem steklu monotoni ples,
solze lijejo, osamljen sem kot pes,
telo je bolno in duša krvavi,
sivini dneva ni konca videti.

Najraje bi ta dan preklet prespal,
obrnil list in misli daleč proč odgnal,
te črne krokarje, ki kljuvajo možgane,
a kaj, ko tebe ni,
kamorkoli se ozrem praznina,
povsod v meni rane.

Stokrat sem obljubil si, da znova bom začel,
zgodaj vstal in se obril, v nobel gvant odel,
načrtov sem imel kot kapelj je dežja,
kaj vse bom postoril in kaj naj se konča.

Bog mi je priča, da sem se trudil na vso moč,
ugasniti spomin, ki reže kakor nož,
a ko je preveč bolelo, sem birtu naročil,
naj mi vino toči, dokler lahko bom pil.

Najraje bi ta dan preklet prespal,
obrnil list in misli daleč proč odgnal,
te črne krokarje, ki kljuvajo možgane,
a kaj, ko tebe ni,
kamorkoli se ozrem praznina,
povsod v meni rane.

(Leon Matek)
Nisem levi, nisem desni in zares ne maram,
da mi kdo kroji življenje, mojo pamet mi soli,
nisem ovca, ki jo šopek trave potolaži,
hočem veliko več.

Iz dneva v dan jaz delam, delam, delam kot zamor’c
in si zatiskam pas zaradi krize, ki je ni,
bogatin pa pravi, da delam še premalo,
hočem veliko več.

Zbuditi hočem se s teboj, med brati in sestrami,
da na ulici srčno sosed mi odzdravi.

hočem najti najbolj bel kamen na obali,
zaplesati z mavrico z bosimi stopali.

Vsak dan televizija postreže limonado,
morje oglasov in resničnostni šov,
a mene ne zanima kdo ma nov par joškov,
hočem veliko več.

Dovolj mi je teh poročil, kako vse je grozno,
da danes je slabo in jutri dan bo še bolj črn,
saj za vsakim dežjem sonce spet posveti,
hočem veliko več.

Zbuditi hočem se s teboj, med brati in sestrami,
da na ulici srčno sosed mi odzdravi.
hočem najti najbolj bel kamen na obali,
zaplesati z mavrico z bosimi stopali.

(Leon Matek)
Ogenj v bokih, v licih kri,
seksi hlače, škorenjci,
goli rami, vitek vrat,
tvoj nocoj bom korenjak.

Spijem viski, primem te,
vroča si, v tebi vre,
že potegnem te na ples,
da zanetim s tabo kres.

Ko pa te pogledam v oči,
se mi v glavi zavrti.

Zgrabim te za ozki pas
dvignem s tal, visoko v zrak,
vse izgine in zbledi,
sama sva med zvezdami.

Tvoja koža mi diši,
tvoj dotik me dreveni,
na plesišču bend igra,
celo noč za naju dva.

Ko te pogledam v oči,
se mi v glavi zavrti.

Zunaj zima, stiska mraz
in osamljeni korak,
pred mano tvoj je par oči
in v njih žareči sij.

Ko te pogledam v oči,
se mi v glavi zavrti.

(Leon Matek)
Kakor mlačna kava
dan začenja se,
blatna je planjava,
zebe me.
Gledam te, ko vstajaš
in oblačiš se,
poslušam dež, ki pada
čez vse.
Ne odhajaj!
Ne odhajaj!
Ostani tu z menoj,
da gol se skrijem vate,
pomladi pesem zapoj,
preženi te sluzaste oblake.
Poljubi so še vedno
med rjuhami
in po tvoji koži
vse diši.
Kot privid v jutru,
senca, ki bledi,
za kratek hip zastaneš,
in že te ni.
Ne odhajaj!
Ne odhajaj!
Ostani tu z menoj,
da gol se skrijem vate,
pomladi pesem zapoj,
preženi te sluzaste oblake.
Kakor mlačna kava
dan začenja se,
blatna je planjava,
zebe me.
Buden tebe sanjam,
ko zunaj svet mrtvi,
stekli psi prežijo
na kosti.
Ne odhajaj!
Ne odhajaj!
Ostani tu z menoj,
da gol se skrijem vate,
pomladi pesem zapoj,
preženi te sluzaste oblake.

(Leon Matek)
Čakal sem te pred čakalnico duš,
v marmornati tišini izpraznjenih senc,
med nama vrata brez kljuk,
gluha noč brez zvezd,
klical, klical sem tvoje ime!
Nisem te hotel pustiti same,
na enotirni postaji zamrznjenih ur,
hotel sem te objeti,
pogreti tvoje krhko ranjeno telo,
klical, klical sem tvoje ime!
Klical, klical sem… tvoje…
sinje oči so zdramile me iz sna,
lahka kakor zrak si k meni po slovo prišla.
Čakal sem te pred čakalnico duš
v morasti kopreni spominov in strahu
nikjer nikogar, le trzajoči neonski hlad,
in odvratne debele muhe povsod,
klical, klical sem tvoje ime!
Klical, klical sem tvoje ime!
Srce mi je krvavelo, bila sva eno,
nekoč sva gradila dom in povila sina,
nisem te hotel spustiti, vem kako hrabro si se borila,
za mlado življenje… a vlak…vse bližje,
klical, klical sem tvoje ime!
Klical, klical sem… tvoje…
sinje oči so zdramile me iz sna,
lahka kakor zrak si k meni po slovo prišla.

(Leon Matek)
Grabite z desnico, z levico,
v posmeh za drugih pravico,
zlikane obleke bogate,
spodaj skrite duše kosmate.
Da denar ostane med brati,
ni težko vam rok si mazati,
iz zlatih pip jih voda opere
in vaš smrad parfum drag odžene.
Grizete, trgate, kosate, goltate,
vse kar s kostmi vred in kožo požrete.
Iz mastnih ust obljube delite,
da za vse lepo poskrbite,
a ko vaša večerja mine,
ne ostanejo niti drobtine.
Kokain in mlade device,
krma so za stare prašiče,
le razvrat vam kri še požene
ni za vas več ovire nobene.
Grizete, trgate, kosate, goltate,
vse kar s kostmi vred in kožo požrete.
Za stol pri mizi ste kri drugim pili
svoj obraz ste davno zgubili,
a src in duš ne da se kupiti,
za denar ljubezen dobiti.
Okoli vas so le še šakali,
režeči gobci vedno krvavi,
ni jih dobro imeti s hrbta,
hitro kakšen čekan te prevrta.

(Leon Matek)
Odvezal sem črn oblak,
ki dolgo sem ga vlačil s sabo,
namesto teme` in gorja
zagledal sem planjavo.
In sonce mi srce je ogrelo,
veter kri po žilah pognal,
dež izmil je bolečino,
ki sem si jo sam vklesal.
Daj poleti še ti z mano nad krivice in pohlep,
srce imaš tako veliko, da lahko objame svet
in njegova bitja, ki so čudež kakor ti.
Nočem biti kup nesreče,
potrošnik z oprano glavo,
ki golta vse kar TV,
mu nudi v zabavo.
In ne verjamem več novicam,
niti v gospodarsko rast,
vse te zgodbe za naivne,
v resnici gre le za last.
Daj poleti še ti z mano nad krivice in pohlep,
srce imaš tako veliko, da lahko objame svet
in njegova bitja, ki so čudež kakor ti.

(Leon Matek)
Ko iz tople postelje me budilka vrže v zrak,
zunaj trda je tema, a jaz moram vstat.
V službi grenki so vsi, v mrkih licih barve ni,
medtem ko srkam drugo kavo, grize me v glavo.
A ti je tega treba?
Iz dneva v dan, da preživim, da kredita se znebim,
skrbno trgam si od ust za avto in dopust.
Aj, ko pride ta moj čas, z avionom poletim,
na drugo stran sveta, da tam pod palmo gol ležim.
A ti je tega treba?
V resortu »all inclusive«, a za zidom fabrika,
v kateri domačin za drobiž gara.
Robo, ki jo proizvaja, daleč preko oceana,
v izložbah šoping centrov se drago prodaja.
A ti je tega treba?
Kaj bi kvaril si dopust, ne bom več dolgo kralj ostal,
adijo plaža, koktajl bar, moj mali raj, baj, baj.
in ko vrnem se domov, sam si spone bom nadel,
za delo sužnja na popust v šoping pohitel.

(Leon Matek)
When I wake up, I loose no time to
get connected.
I turn on Facebook.
With my first thought I send a selfie,
do share and comment,
like me, like me, like me!
My life is never boring,
there is always something going on
and I am never alone,
I don’t talk to people on the street,
I rather chat and make frends with a click.
All the laughts and all the tears,
the sweat and blood,
I get on Facebook.
For the nice things likes and smileys,
but injustice,
makes me very angry!
Than I tell the whole world,
what is right and what is wrong,
make it clear once and for all,
I dont raise my voice on the street,
I rather make things better with a click.
I live a rich life in my Facebook,
I don’t need to go out,
the world is in my room.
Day and night I travel, get high,
I feel so alive when I’m conected.
My life is never boring,
there is always something going on,
and I am never alone,
I don’t talk to people on the street,
I rather chat and make frends with a click.

(Leon Matek)
Imam zemljo’, vodo, ogenj in zrak,
tvoj obraz v ljubezenski ekstazi.
Mar zaradi puhlic, volje do moči,
bolestnega pohlepa?
Nič ni lepše od tvojega nasmeha.
Zakaj bi protestiral?
Imam srce in smeh, svoj košček neba,
na njem le zame utripaš zvezdica.
Veš, tu spodaj je nekaj takšnih ljudi,
ki so požrešni,
živijo za zaslužek in obresti,
krvavo, brez boga, plen svoj trgajo
volkovi samotarji,
v grob pospremijo jih le grobarji.
Zakaj bi protestiral?
Imam zemljo’, vodo, ogenj in zrak,
tvoj obraz v ljubezenski ekstazi.
Ker enim se mudi,
da se denar vrti, brez čuta do sočloveka?
Rajši s tabo lovim poljube vetra.
Veš, tu spodaj je mnogo takšnih ljudi,
ki so jih naplahtali,
da sreča je pospravljena v predalih,
zato se sklanjajo in ko se plazijo,
tuhtajo v glavi
kaj naj si kupijo na razprodaji.
Zato bom protestiral.
Za zemljo’, vodo, ogenj in zrak,
tvoj obraz v ljubezenski ekstazi.
Hej, ljubezen imam,
zato vsem jo dam,
tisočletni cvet,
v srce je tvoje zdaj vdet.

(Leon Matek)
Ko sem se izkopal iz posranih plenic,
na majave noge sem stopil in zaslišal klic,
spustil sem krilo mamino,
zbral pogum in se odrinil…
se je zaslišalo: »Pazi, pazi, padu boš!«
Kmalu so začele se igre fantovske,
kdo dlje kamen vrže, kdo bolj drzen je,
teta mi kupila rdeče je kolo,
ko brez rok sem vozil, se je zaslišalo:
»Pazi, pazi, padu boš!«
Vsak se kdaj na poti v šolo izgubi,
ko pomlad potrka in vse cveti,
tudi mene vleklo za krili je močno,
razredničarka žugala je z redovalnico:
»Pazi, pazi, padu boš!«
Ko končal sem faks, me veter je vzel,
slikal sem in filme snemal, svoje pesmi pel,
nisem šparal in dajal na stran za penzijo,
nisem zgodaj vstajal, govorili so:
»Pazi, pazi, padu boš!«
Zdaj, ko sem že zrel mož, tole naj povem,
strah je znotraj votel in okoli dim,
če je kdo prestrašen, ves čas ga skrbi,
naj drugemu ne bo veriga…
naj izgovori: »Dejmo, dejmo, sej bo šlo!«

(Leon Matek)
Baila, baila, baila estrella,
baila, baila, baila conmigo.
Baila, baila, baila estrella,
baila, baila, pleši z menoj.
Gredo naj strahovi, spone, okovi,
zlikani gvant, gumb, ki duši.
Ti si vesolje, tvoje obzorje,
baila, baila, prek roba noči.
Pusti skrbi za vse kar bo jutri,
stare krame ne vleci s seboj,
vse kar imaš le ta je trenutek,
čevlje sezuj in pleši z menoj.
Baila, baila, baila estrella,
baila, baila, baila conmigo.
Baila, baila, baila estrella,
baila, baila, pleši z menoj.
Mehka v ramenih, gibka v bokih,
z vetrom zaplavaj kakor pero,
naj tok te nosi, sebe raztrosi,
baila, baila, čez Šmarno goro.
Pusti skrbi za vse kar bo jutri,
stare krame ne vleci s seboj,
vse kar imaš le ta je trenutek,
čevlje sezuj in pleši z menoj.